Habsburžani

Habsburžani so bili ena najstarejših in največjih vladarskih dinastij v Evropi.

Habsburžani Haus Habsburg
cesarska in kraljevska dinastija
Grb rodbine Habsburžanov
Plemiški predikat	Habsburški
Država	List Sveto rimsko cesarstvo Habsburška monarhija Iberska unija Drugo Mehiško cesrastvo Kraljevina Bolgarija Kraljevina Anglija [op. 1] Kraljevina Irska [op. 1] Prvo Francosko cesarstvo [op. 2] Cesarstvo Brazilije [op. 2] druge manjše zgodovinske države
Etimologija	Grad Habsburg
Ustanovljeno	11.stoletje
Ustanovitelj	Radbot Habsburški
Trenutni vodja	Karl von Habsburg
Zadnji vladar	Marija Terezija (agnatic line) Karel I. (cognatic line)
Nazivi	-vojvode -nadvojvode -kralji -cesarji
Moto	A.E.I.O.U. in Viribus Unitis
Mlajše veje	Agnatic: (vse veje so izumrle) Habsburg-Španija Habsburg-Laufenburg Habsburg-Kyburg Cognatic: Habsburško-Lotarinška veja

Habsburžani izvirajo iz Švice in se imenujejo po gradu Habsburg v kantonu Aargau. Od druge polovice 13. stoletja so vladali vsem avstrijskim deželam, pod svojim okriljem pa so imeli tudi večino ozemlja današnje Slovenije.

Prvi ugotovljeni pripadnik Habsburžanov je bil Radbot (* 985; † 30. junij 1045), grof v Klettgauu in drugi sin Lanzelina. Pod njegovo vladavino je bil zgrajen grad Habsburg, sedež Habsburžanov in ustanovljen samostan Muri. Njegov brat je bil Rudolf I., ustanovitelj samostana Ottmarsheim.

Od 11. do 13. stoletja so si postopno ustvarili posest v Alzaciji in Švici. V prvi polovici 13. stoletja sta si razdelila družinsko posest: grof Rudolf, začetnik lauffenburške veje (izumrla 1415), je dobil posesti v Breisgauu, grofije Klettgau, Lauffenburg in Rheinfelden, grof Albreht iz katerega izvirajo kasnejši nemški, ogro-hrvatski in španski kralji in cesarji, pa je dobil grad Habsburg ter posesti v Alzaciji in kantonu Aargau. Rudolf I. Habsburški, sin grofa Albrehta je bil 1273 izvoljen za prvega nemškega kralja, po zmagi s češkim kraljem Otokarjem pa je pridobil tudi vojvodini Avstrijo in Štajersko. V 14. stoletju so med krizo izgubili nemški prestol, saj so bili leta 1315 poraženi pri Morgartnu in so s tem izgubili vsa posestva v Švici. Oblast so nato začeli utrjevati v t. i. dednih deželah. Leta 1335 je Albreht II. pridobil vojvodini Kranjsko in Koroško, njegov sin, nadvojvoda Rudolf IV. Habsburški pa 1363 Tirolsko. Rodbina se je leta 1379, ko je umrl Albreht II. razdelila na dve veji. Albertinska je imela v oblasti Spodnjo in Zgornjo Avstrijo, kasneje je pridobila še Češko in Ogrsko. Leopoldinska pa je obsegala med drugim tudi slovansko vejo. Zadnja se je konec 14. stoletja razcepila na tirolsko in notranjeavstrijsko, ki se je v začetku 16. stoletja razdelila na špansko, ki je razpadla leta 1700, in avstrijsko. Iz slednje je s poroko Marije Terezije in Franca I. nastala habsburška-lotarinška rodbina.

Habsburžani so v 15. stoletju postali nemško-rimski cesarji. Na tem položaju so se s krajšimi presledki obdržali do odprave cesarstva 1806. Prvi cesar je postal Friderik III. Habsburški leta 1452, ki je bil uspešen tudi pri združevanju habsburških dežel. Pravi vzpon so Habsburžani sicer dosegli z Maksimilijanom I., ki je osvojil Nizozemske dežele, območje današnje Belgije in Burgundijo, in z njegovim sinom Filipom I., ki je osvojil Kastilijo, Španijo in Neapeljsko kraljestvo. Cesarstvo je bilo največje v času Karla V. v 16. stoletju. Po smrti Karla VI. se je vladavina nadaljevala po ženski liniji. Leta 1740 je vladarica postala Marija Terezija, ki je skupaj s svojim sinom Jožefom II. izpeljala precej reform. Zadnji avstrijski cesar je bil Karel I. Avstrijski. Ko je leta 1918 razpadla Avstro-Ogrska, so oblast izgubili tudi Habsburžani. Karlov poskus, da bi se leta 1921 ponovno povzpel na ogrski prestol, je spodletel.