[go: up one dir, main page]
Pojdi na vsebino

Mos teutonicus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Mos teutonicus (slovensko germanska navada, običaj) je bil posmrtni pogrebni postopek, ki so ga v Evropi v srednjem veku uporabljali kot sredstvo za prevoz in slovesen pokop trupel posameznikov na visokih položajih. Mos teutonicus so bili pogosto podvrženi plemiči, saj so bila njihova pokopališča pogosto daleč od kraja smrti.[1] Postopek je vključeval odstranitev mehkih tkiv s telesa, tako da so lahko kosti pokojnika higiensko prepeljali domov.[2]

Ozadje

[uredi | uredi kodo]

V srednjem veku so plemiče pogosto pokopavali na določenih mestih, ki so bila daleč stran od kraja smrti.[3] Plemiči so pogosto želeli, da bi bila njihova srca pokopana na njihovih domovih.[4] Kralj Karel Veliki je upepelitev prepovedal, saj je uničenje kosti štel za uničenje duše. Vsakdo, ki je upepelil človeške kosti, je bil obsojen na smrt.[1] Mos teutonicus je postal način za ohranitev kosti med prevozom na dolge razdalje, ne da bi se pri tem uničile.[1][5] Postopek se je v Svetem rimskem cesarstvu izvajal še v 10. in 11. stoletju.[3] Na ta način so bili domov prepeljani nekateri vladarji iz Otonske in Salijske dinastije.[3]

Med drugo križarsko vojno za Sveto deželo se ni zdelo primerno, da bi bili plemiči, ki so padli v bitki ali umrli naravne smrti, pokopani stran od svoje domovine na muslimanskem ozemlju.[6] Prevoz celega telesa na dolge razdalje je bil zaradi razkroja nepraktičen in nehigieničen. Mos teutonicus je bil še posebej primeren v toplejših podnebjih, kakršno je okoli Sredozemskega morja, saj je bil tam razkroj še hitrejši.[1]

Nemške plemiče je še posebej skrbelo, da bi bili pokopani v Sveti deželi in ne v domači zemlji.[7] Florentinski kronist Boncompagno je bil prvi, ki je postopek povezal posebej z nemškim plemstvom in skoval frazo 'mos teutonicus', ki pomeni 'germanska navada'.[op 1]

Angleške in francoske plemiče so na splošno raje balzamirali, kar je vključevalo pokop notranjih organov in srca na drugi lokaciji od trupla.[8] Ena od prednosti mos teutonicus je bila, da je bil relativno ekonomičen v primerjavi z balzamiranjem in bolj higieničen.[8]

Ohranjanje trupel je bilo v srednjeveški družbi zelo priljubljeno,[9] ker so v razpadajočem telesu videli nekaj grešnega in zlega.[8] Balzamiranje in mos teutonicus skupaj z nagrobnimi podobami, so bili način, da so truplu dali iluzijo starega stanja in odstranili neprijetno podobo gnitja in razpada.[8]

Leta 1270 so truplo kralja Ludvika IX. ki je umrl v Tunisu na muslimanskem ozemlju, podvrgli postopku mos teutonicus za prevoz domov v Francijo.[8]

Postopek

[uredi | uredi kodo]

Postopek se je začel z razkosavanjem trupla,[8] da bi se olajšala naslednja faza postopka, v kateri so dele telesa nekaj ur[7] kuhali v vodi, vinu, mleku ali kisu.[8][10] Med kuhanjem se je mehko tkivo ločilo od kosti. Srce in drobovje so pred kuhanjem odstranili.[1] Oboje so ali zakopali ali konzervirali s soljo.[8] Kosti so nato lahko poškropili s parfumi ali dišavami[8] in jih odpeljali domov na obredni pokop.[7] Srednjeveška družba je notranje organe na splošno obravnavala kot neplemenite,[7] zato je njihovo odstranjevanje, zlasti med nemškim plemstvom,[7] potekalo brez posebnih slovesnosti.[8]

Prepoved postopka

[uredi | uredi kodo]

Cerkev je zelo cenila to prakso, papež Bonifacij VIII. (1294-1303) pa je imel do mos teutonicus zaradi njegovega ideala telesne celovitosti velik odpor.[8] Bonifacij je v svoji buli De Sepulturis iz leta 1300 to prakso prepovedal.[9] Njegova papeška bula se je pogosto napačno razlagala kot prepoved seciranja ljudi,[11] kar je morda oviralo anatomske raziskave, ker so se anatomi bali posledic in kazni zaradi medicinskih obdukcij.[12] Praksa mos teutonicus se je sčasoma prenehala v 15. stoletju.[8]

Arheološke raziskave

[uredi | uredi kodo]

Arheološke raziskave na splošno kažejo, da so kosti posameznikov višjega družbenega sloja bolje ohranjene kot kosti posameznikov nižjega razreda.[13]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
  • McDonald, Maggie (5. december 2001). »Mayans not guilty of routine human sacrifice«. New Scientist. Pridobljeno 16. maja 2006.
  • Brown, Elizabeth A. R. (1990). »Authority, the Family, and the Dead in Late Medieval France«. French Historical Studies. Duke University Press. 16 (4): 803–832. doi:10.2307/286323. JSTOR 286323.

Opomba

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Boncompagno je to prakso opisal na slabšalen način, tako da je mos teutonicus postavil v kontekst z judovskimi in rimskimi pogrebnimi običaji, namenjenimi ohranjanju dostojanstva in časti telesa. Avtor omenja, da 'tevtonci' (Germani) razkosajo trupla svojih najuglednejših ljudi.[7]

Viri

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Weiss-Krejci, Estella (december 2001). "Restless corpses: 'secondary burial' in the Babenberg and Habsburg dynasties". Antiquity. 75 (290): 769–780. doi: 10.1017/S0003598X00089274. ISSN 0003-598X. S2CID 161843486.
  2. ↑ Frost, Michael, 1961- (10. februar 2014). Incarnate: the body of Christ in an age of disengagement. Downers Grove, IL. ISBN 978-0-8308-8405-6. OCLC 872115351.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Scorrano, Gabriele; Mazzuca, Claudia; Valentini, Federica; Scano, Giuseppina; Buccolieri, Alessandro; Giancane, Gabriele; Manno, Daniela; Valli, Ludovico; Mallegni, Francesco; Serra, Antonio (1. september 2017). "The tale of Henry VII: a multidisciplinary approach to determining the post-mortem practice". Archaeological and Anthropological Sciences. 9 (6): 1215–1222. doi: 10.1007/s12520-016-0321-4. ISSN 1866-9565. S2CID 163989438.
  4. ↑ Lewis, Mary E. (1. marec 2008). "A traitor's death? The identity of a drawn, hanged and quartered man from Hulton Abbey, Staffordshire". Antiquity. 82 (315): 113–124. doi: 10.1017/S0003598X00096484. ISSN 0003-598X.S2CID 161221683.
  5. ↑ Wippel, John (2007). "Godfrey of Fontaines on the Medieval Custom of Dividing the Bodies of Certain Prominent Persons for Burial in Separate Places". The Jurist: Studies in Church Law and Ministry. 67 (2): 311–340. doi: 10.1353/jur.2007.0007.ISSN 2326-6236. S2CID 192646065.
  6. ↑ Keen, Maurice (10. september 1986). Chivalry. Yale University Press. ISBN 0300033605.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 Scäfer, Von Dietrich (1920). "Mittelalter Brauch by Der Überführung von Leichen". Sitzungsbrichte der Preussischen Akademie der Wissenschafter. Akademie der Wissenschafter. XXVI: 478–489.
  8. ↑ 8,00 8,01 8,02 8,03 8,04 8,05 8,06 8,07 8,08 8,09 8,10 8,11 Westerhof (16. oktober 2008). Death and the Noble Body in Medieval England. Boydell Press. ISBN 978-1843834168.
  9. ↑ 9,0 9,1 Brown, Elizabeth A.R. (1981). "Death and the Human Body in the Late Middle Ages: The Legislation of Boniface VIII on the division of the Corpse". Viator. UCLA: Centre for Medieval and Renaissance Studies. XII: 223-270.
  10. ↑ Kjellström, Anna (2017). "TANGIBLE TRACES OF DEVOTION The Post-mortem Life of Relics" (PDF).
  11. ↑ Park, Katharine (1995). "The Life of the Corpse: Division and Dissection in Late Medieval Europe". Journal of the History of Medicine and Allied Sciences. 50 (1): 111–132. doi:10.1093/jhmas/50.1.111. ISSN 0022-5045. JSTOR 24623559.PMID 7876528.
  12. ↑ Walsh, J.J. (januar 1904). "The Popes and the History of Anatomy". Medical Library and Historical Journal. 2 (1): 10–28. ISSN 0898-1868. PMC 1692152. PMID 18340817.
  13. ↑ Jones, AG (2011). Dealing with the Dead: Manipulation of the Body in the Mortuary Practices of Mesolithic North West Europe (PDF).
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mos_teutonicus&oldid=6268918«