SI21169A

SI21169A - Nova uporaba peptidnega razreda spojine za zdravljenje alodinije ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine

Info

Publication number: SI21169A
Application number: SI200220007A
Authority: SI
Inventors: Norma Selve
Original assignee: Schwarz Pharma Ag
Priority date: 2001-03-21
Filing date: 2002-03-19
Publication date: 2003-10-31
Also published as: DE60100055T2; ATE518532T1; US20110082211A1; ES2368317T3; ATE228358T1; EP1243263B1; SK12902003A3; SK287714B6; DE60100055D1; EP1383487B1; PL368408A1; CN1498104A; EP1383487A1; PT1243263E; JP4154237B2; EA007600B1; IL202688A0; CZ20032798A3; ATE490766T1; CN100522149C

Abstract

Pričujoči izum zadeva novo uporabo spojin s formulo I za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ki pa je pogosto povezan z nevropatsko bolečino, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.ŕ

Description

NOVA UPORABA PEPTIDNEGA RAZREDA SPOJINE ZA ZDRAVLJENJE ALODINIJE ALI DRUGIH RAZLIČNIH VRST KRONIČNE ALI FANTOMSKE BOLEČINE

Ozadje izuma

Pričujoči izum se nanaša na novo uporabo skupine specifičnih derivatov amino kislin s formulo I za pripravo farmacevtskega sestavka, uporabnega za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ki pa je pogosto povezan z nevropatsko bolečino, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine. Pričujoči izum se še posebej nanaša na novo uporabo harkoserida in njegovih derivatov za pripravo farmacevtskega sestavka, uporabnega za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ki pa je pogosto povezan z nevropatsko bolečino, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.

Kemijsko ime SPM 927, ki ga tukaj tudi v nadaljevanju označujemo kot harkoserid, je (R)-2-acetamido-N-benzil-3-metoksipropionamid.

Spojine iz izuma so poznana sredstva, uporabna pri terapiji proti napadom pri motnjah centralnega živčnega sistema kot epilepsije, kapi in cerebralne ishemije.

Pričujoči izum se nanaša na novo uporabo spojine s formulo I spodaj za pripravo farmacevtskega sestavka, uporabnega za zdravljenje bolečine, še posebej za zdravljenje kroničnih bolečinskih motenj in posebno za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ki pa je pogosto povezan s stanji nevropatske bolečine, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine in tinnitus-a aureum-a.

Spojine po izumu so spojine s formulo I

Ar-CH₂NHC-C-N-C-Qi ^{11 1 11} π; , η ο CH₂ ο (Formula I)

I

Q ali njihove farmacevtsko sprejemljive soli, pri čemer je

Ar fenil, ki je nesubstituiran ali substituiran z najmanj eno halo skupino;

Q je nižji alkoksi, ki vsebuje 1-3 atome ogljika, Qi pa je metil;

v izum so vključeni diastereomeri in enantiomeri spojin s formulo I.

Prednostne spojine iz izuma so spojine po formuli I, v kateri so spojine izomer (R), (S) ali (R,S).

Najbolj prednostna spojina iz izuma je (R)-2-acetamido-N-benzil-3-metoksipropionamid ali njena farmacevtsko sprejemljiva sol.

Bolečina je subjektivna izkušnja in zaznavanje bolečine se dogaja v posebnih delih centralnega živčnega sistema (CNS).

Običajno škodljivi (periferni) dražljaji so najprej prenešeni centralnemu živčnemu sistemu, vendar pa bolečina ni vedno povezana z nocicepcijo.

Obstaja širok izbor različnih vrst klinične bolečine, ki izhajajo iz različnih osnovnih patofizioloških mehanizmov in ki bodo potrebovali različne pristope obdelave.

-3Zaznavanje bolečine lahko označimo s tremi večjimi vrstami klinične bolečine:

- akutna bolečina

- kronična bolečina

- nevropatska bolečina

Akutna klinična bolečina tipično izhaja iz vnetja ali poškodbe mehkega tkiva. Ta vrsta bolečine je prilagodljiva in ima biološko pomembno funkcijo opozarjanja in omogočanja nemotenega poteka zdravljenja in okrevanja že poškodovanega telesnega dela. Zaščitno funkcijo dosežejo tako, da poškodovano/vneto področje in okoliško tkivo naredijo čim bolj občutljivo za dražljaj, tako da preprečijo stik z zunanjimi dražljaji. Nevronski mehanizmi, ki so v ozadju te vrste klinične bolečine, so precej dobro razumljeni, farmakološki nadzor akutne klinične bolečine pa je dosegljiv in učinkovit z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili (NSAID-i) do opiatov, odvisno od vrste in obsega občutenja.

Kronična klinična bolečina se pojavi kot trajna senzorična anomalija, ki izhaja iz potekajoče periferne patologije, kot raka ali kroničnega vnetja (na primer artritisa) ali pa je neodvisna od začetnih sprožilcev. Zadnje je pri tem slabo prilagodljivo, pri čemer ne nudi nobene preživitvene prednosti, zelo pogosto pa ni dosegljivo nobeno učinkovito zdravljenje.

Nevropatsko bolečino povzroča poškodba ali vnetje perifernih senzoričnih živcev. Vključuje, vendar pa ni s tem omejena, bolečino iz traume perifernega živca, okužbo z virusom herpesa, diabetes mellitus, kavzalgijo, avulzijo pleksusa, nevrom, amputacijo uda in vaskulitis.

Nevropatsko bolečino povzroča tudi poškodba živca, ki izhaja iz kroničnega alkoholizma, iz okužbe z virusom humane imunopomanjkljivosti, hipotiroidizma, uremije ali pomanjkanja vitaminov. Nevropatksa bolečina vključuje, vendar pa ni omejena s tem, bolečine, ki jih povzroča poškodba živca kot, na primer, bolečina, za katero trpijo diabetiki.

Nevropatska bolečina kaže na dva različna patofiziološka mehanizma, ki ju je treba upoštevati:

Prvi, povečana aktivnost dovodnih nociceptivnih nevronov po senzibilizaciji (spečih) nevronov (na primer vnetna bolečina, bolečina pri raku, glavobol, bolečinea spodnjega hrbta, drobovna bolečina, migrena), pri čemer primarni dovodni nociceptivni nevron ostane nedotaknjen, čeprav je aktivnost receptoijev spremenjena, pragovi pa zmanjšani, tipično pa je ugotovljeno povečanje vnetne hitrosti in začetek ali povečanje spontane aktivnosti.

Drugi, ektopična aktivnost dovodnih nociceptivnih nevronov po poškodbi aksonov (na primer periferna in centralna nevropatska bolečina), pri čemer je poškodovan primarni dovodni nevron. To vodi do nepovratnih perifernih in centralnih biokemičnih, morfoloških in funkcionalnih sprememb. Zaradi tega je (periferna) nevropatija širše definirana kot obolenje (perifernega) živčnega sistema.

Obstaja več vzrokov človeške nevropatije z znatnimi spremenljivostmi v simptomih in nevroloških pomanjkljivostih. Boleče nevropatije so definirane kot nevrološke motnje, ki jih označuje trdovratna bolečina in preobčutljivost v predelu telesa, v katerem je bilo poškodovano čutilno oživčenje, vendar pa okvara čutilnih živcev vedno ne povzroča nevropatskih bolečin, običajno opažajo prej izgubo občutenja kot preobčutljivost ali bolečino.

Specifične somatosenzorične motnje so označene kot alodinija (neškodljivo draženje človeških čutil izzove nenormalno občutenje močne bolečine z eksplozivno, izžarevajočo značilnostjo, pri kateri je trajanje draženja daljše kot pri sprožilcu), hiperalgezijo (škodljivo draženje izzove močnejše in delj trajajoče bolečinske občutke),

-5parestezijo (spontane tegobne, toda neboleče občutke, opisane kot zbadanje ali »igle in šivanke«), dizestezijo (izzvano prav tako kot nenormalni spontani občutki).

Za nekatere ključne dogodke se strinjajo, da so patofiziološka dogajanja nenormalnih bolečinskih stanj, posebno po poškodbi perifernih živcev. Visoko frekvenčni spontani razbremenitvi iz ektopičnega položaja sledi povečana odzivnost nevronov hrbtnega rožička in širitev receptivnega polja, pogosto označene kot centralna senzibilizacija.

Običajni analgetiki kot opiati in nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID-i) le nezadostno izboljšajo sindrome kronične nenormalne bolečine. Pri iskanju alternativnih režimov zdravljenja za doseganje zadovoljivega in trajnega bolečinskega olajšanja so poskušali s kortikosteroidi, blokadami prevajanja, glicerolom, antidepresivi, lokalnimi anestetiki, gangliozidi in elektrostimulacijo, vendar pa so ugotovili, da so koristni predvsem antikonvulzanti proti raznim vrstam nevropatskih bolečinskih stanj, najbolj pa se kažejo učinkovite v primerih krčevitih, skelečih dogajanj, kot na primer trigeminalne nevralgije.

Če ocenjujemo, da je pretirana aktivnost ali nevodena nizka mejna aktivacija čutilnih nevtronov eden od poglavitnih sindromov nevropatije in nevropatskega občutenja bolečine z izrazito mehanoalodinijo kot najbolj onesposabljajočim kliničnim simptomom, zagotavlja nedvoumne prednosti selektivno zaviranje teh patofizioloških dogajanj namesto splošnega zaviranja visokih mejnih škodljivih dražljajev (na primer lokalni anestetiki) normalne čutilne nocicepcije.

Za zgoraj navedena stanja je znano, da se slabo zdravijo z na trgu splošno prodajanimi analgetiki, kot opiati ali nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID-i) zaradi nezadostne učinkovitosti ali omejevalnih stranskih učinkov.

Predmet tega izuma je zagotovitev nove uporabe spojin po predhodno omenjeni formuli I in njenih derivatov za pripravo farmacevtskih sestavkov za uporabo pri zdravljenju alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ki pa je pogosto povezan z nevropatsko bolečino, ali različnih drugih vrst kronične ali fantomske bolečine.

Predmet tega izuma je še posebej zagotovitev nove uporabe harkoserida za pripravo farmacevtskega sestavka, uporabnega za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovnega obolenja, ki pa je pogosto povezan z nevropatsko bolečino, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.

Harkoserid s kemijskim imenom (R)-2-acetamido-N-benzil-3-metoksipropionamid je eden od derivatov, izbran iz skupine specifičnih derivatov amino kisline.

Ta skupina substanc je razkrita v US 5,378,729; US 5,654,301 in 5,773,475. Te kažejo aktivnosti za zdravljenje epilepsije in kapi. Vendar pa ni nobenega razkritja v gornjih referencah, ki bi pričujoči izum naredile očitnega.

Spojine pričujočega izuma lahko tvorijo farmacevtsko sprejemljive soli z organskimi ali anorganskimi kislinami ali bazami.

Na primer, adicij ske kislinske soli bazičnih spojin lahko pripravimo bodisi z raztapljanjem proste baze v vodni ali vodni alkoholni raztopini ali drugih primernih topilih, ki vsebujejo ustrezno kislino in z izoliranjem soli z uparitvijo raztopine.

Primeri farmacevtsko sprejemljivih soli so hidrokloridi, hidrobromidi, hidrosulfati itd. kot tudi natrijeve, kalijeve in magnezijeve itd. soli.

Spojine pričujočega izuma lahko vsebujejo en ali več asimetričnih ogljikovih atomov. Izum vključuje posamezne diastereomere ali enantiomere in njihove zmesi. Posamezne

-7diastereomere ali enantiomere lahko pripravimo ali izoliramo po postopkih, ki so stroki dobro poznani.

Po izumu imajo prednost spojine v (R)-konfiguraciji. Najbolj prednostna je spojina (R)2-acetamido-N-benzil-3-metoksipropionamid.

Spojine tega izuma lahko sintetiziramo, kot je razkrito v dokumentih U.S. P 5,378,729; U.S. P 5,654,301 in U.S. P 5,773,475.

Spojine, izdelane po postopkih sinteze, lahko uporabljamo v farmacevtskih sestavkih kot sredstva za zdravljenje bolečine, ko uporabljamo učinkovito količino spojine s formulo I skupaj z farmacevtsko sprejemljivim nosilcem. Zdravilo lahko uporabimo pri postopku zdravljenja takšnih motenj pri sesalcih, vključno s človekom, ki trpijo zaradi njih, tako da predpišemo takšnim sesalcem učinkovito količino spojin, opisanih zgoraj, v obliki odmerjanja v enotah.

Farmacevtsko spojino, izdelano po pričujočem izumu, lahko pripravimo in predpišemo v širokem izboru oblik bodisi po oralnih ali parenteralnih poteh dajanja. Na primer, te farmacevtske sestavke lahko izdelamo v inertnih farmacevtsko sprejemljivih nosilcih, ki so bodisi trdni ali tekoči. Pripravki v trdni obliki obsegajo praške, tablete, razpršljive granule, kapsule, kasete in supozitorije. Druge pripravke v trdni in tekoči obliki lahko naredimo po poznanih postopkih iz stroke in jih dajemo po oralni poti v ustrezni formulaciji ali po parenteralni poti kot intravensko, intramuskulamo ali podkožno vbrizganje kot tekoča formulacija.

Količina aktivne spoijne v enoti odmerka pripravka se lahko spreminja ali regulira od okoli 1 mg do okoli 2 x 300 mg na dan na bolnika. Prednost ima razpon odmerka od okoli 1 mg do okoli 300 mg. Odmerjanja pa lahko spreminjamo odvisno od potrebe pacienta, resnosti stanja, ki ga zdravimo, in spojine, ki jo uporabljamo. Določitev primernega odmerjanja za posebne situacije je znotraj izkušenj v stroki.

Naslednji primeri delovanja, izbrani izmed specifičnih živalskih modelov, kažejo protinevropatsko bolečinsko aktivnost harkoserida in njegovih derivatov na splošno, zlasti pa učinkovitost harkoserida in njegovih derivatov proti alodiniji.

1. Primer 1:

Formalinski test, podgana

Značilno in od odmerka odvisno učinkovitost harkoserida smo lahko nazorno prikazali v zadnji fazi podganjega formalinskega testa.

Formalinski test je kemično izzvana tonična bolečina, pri katerem ocenjujemo dvofazne spremembe nociceptivnega vedenja, hrbtenična/nadhrbtenična plastičnost nocicepcije pa se upošteva kot molekularna osnova za nevropatsko bolečino, posebno med drugo (= pozno) fazo testa, med katero je aktivna večina klinično uporabljenih zdravil proti nevropatski bolečini. Te značilnosti so privedle do tega, da je formalinski test sprejet kot veljavni model dolgotrajne bolečine.

Spojino smo preizkusili na protinociceptivne lastnosti z uporabo postopka uteženega vedenjskega uvrščanja: prosto gibljive živali smo izpostavili opazovalnemu ugotavljanju položaja leve zadnje tace glede na ocenjevanje uvrstitve po lestvici 0-3 pred vbrizganjem in 10, 20, 30 in 40 min po vbrizganju 0,05 ml sterilnega 2,5% formalina pod kožo na hrbtni površini tace. Harkoserid, ki smo ga dali i.p. tik pred vbrizganjem formalina je povzročil od odmerka odvisno zmanjšanje s formalinom povzročenega toničnega vnetnega nociceptivnega vedenja, kot prikazuje tabela 1 (Utežene uvrstitve bolečine ± SEM, (standardna napaka meritve) n = 11-12/skupino).

-9Tabela 1 : Utežena uvrstitev bolečine, formalinski test, podgana

	Cas po vbrizganju formalina in SPM 927
Odmerek [mg/kg]	Število živali	Izhodiščni nivo	10 MIN	20 MIN	30 MIN	40 MIN
0	11	0,00 ± 0,00	0,30 ±0,16	0,93 ±0,21	1,84 ±0,19	2,10 ±0,24
5	12	0,01 ±0,01	0,31 ±0,11	0,78 ±0,23	1,47 ±0,20	1,46 ±0,19
10	11	0,00 ± 0,00	0,42 ±0,17	0,33 ±0,16*	1,02 ±0,27*	1,05 ±0,19*
20	12	0,00 ± 0,00	0,48 ±0,18	0,57 ±0,14	0,78 ±0,18*	1,02 ±0,24*
40	12	0,00 ±0,00	0,12 ±0,05	0,10 ±0,04*	0,09 ±0,06*	0,12 ±0,06*

* Značilna razlika od vehikla (ANOVA korigirana za mnogokratne primeijave p < 0,05).

Izraz ANOVA izhaja iz analize variance.

Ti rezultati podpirajo in potijujejo hipotezo o delovanju spojine proti nevropatski bolečini.

Podatki, prikazani tukaj, podpirajo in dajejo potrebno znanstveno osnovo za delovanje, ki smo ga opazili predhodno pri trzalnem testu in pri mišjem formalinskem testu. Pri tem pa so prejšnji podatki omejeni zaradi dejstva, da velja trzalni test za zelo nespecifični test z nekaterimi toničnimi kemijsko izzvanimi nociceptivnimi vidiki, ki običajno dajejo pozitivne rezultate za vsa psihoaktivna zdravila relaksante mišic itd., ki zato niso dovolj specifična, da bi upravičevala specifično aktivnost. Poleg tega, prejšnjim rezultatom, dobljenim pri mišjem formalinskem testu, primanjkuje nedvoumen dokaz povezanosti z odmerkom in zaradi tega specifičnosti opazovanih učinkov harkoserida. Še nadalje, za edini in naj višji odmerek, ki daje značilne učinke pri prvi raziskavi, je bilo že ugotovljeno, da povzroča nedvoumne vedenjske stranske učinke. Zaradi tega ta zdravila vključujejo vedenjske spremembe, za te spremembe, povezane z zdravilom, pa ni mogoče več trditi, da so protinociceptivne.

-1010

Zaradi tega lahko le tukaj na novo prikazani podatki veljajo kot in vivo potrjeni protinociceptivni učinek harkoserida, pri čemer služi odvisnost od odmerka kot merilo specifičnosti in izboljšanja protinociceptivnega vedenja, ker ni povezano s toksičnimi učinki.

Primer 2:

Kronična poškodba z zadrgnitvijo (CCI, Model Bennett)

Učinkovitost harkoserida pri zmanjšanju spontane kronične bolečine, mehanične alodinije in toplotne hiperalgezije smo preizkusili z uporabo modela perifene nevropatije s poškodbo z zadrgnitvijo (CCI), eden od najbolje značilnih in vivo živalskih modelov, ki se uporabljajo za preučevanje kronične bolečine zaradi poškodbe perifernega živca. Pri tem modelu so ohlapne podveze razpostavljene okoli ishiadičnega živca, ki povzroči aksonsko otekanje in delno deaferentacijo, ki je razvidna kot značilna, toda nepopolna izguba aksonov v končnem delu perifernega živca. Eno od najbolj pomembnih vedenj, ki smo jih videli po podvezovanju ishiadičnega živca je pojav varovanja zadnje tace, za kar smo menili, da je pokazatelj potekajoče spontane kronične bolečine. Podpora za to zamisel izvira iz poročil povečane živčne aktivnosti hrbtnega mozga in povečane spontane živčne razbremenitve pri nevronih spinotalamusnega trakta in v ventrobazalnem talamusu v odsotnosti očitnega perifernega draženja. Poleg pojava spontanih bolečinskih vedenj se pri bolečini, izzvani z dražljajem, pojavlja več nenormalnosti kot rezultat, izzvan s CCI, vključno s hiperalgezijo in mehansko alodinijo. Razvoj teh nenormalnih bolečin, izzvanih z dražljajem, je bil prav tako objavljen in sicer tako, da se pojavlja v področjih zunaj območja poškodovanega živca, v predelih, ki so oživčeni z nepoškodovanimi živci.

Izpeljali smo vedenjske teste za spontano bolečino, toplotno hiperalgezijo in mehansko alodinijo za vrednotenje različnih komponent nevropatske bolečine. Zbrali smo podatke izhodiščnega nivoja za vsak test pred vsakim eksperimentalnim postopkom; poleg tega

-1111 smo testirali vse živali na razvoj kroničnih bolečinskih vedenj 13-25 dni po kirurškem posegu CCI en dan pred dnevom vehikla (0,04 ml sterilna voda/10 g telesne mase) ali dajanja zdravila in po dajanju vehikla/zdravila. Zaporedje testov je bil (1) spontano vedenje, povezano z bolečino, (2) mehanska alodinija, (3) toplotna hiperalgezija, za skrajno zmanjšanje vpliva enega testa na rezultat naslednjega. Postopki testiranja in rezultati so prikazani ločeno za vsak vidik kronične bolečine. Dajali smo bodisi 0 (vehikel, 0,04 ml/lOg telesne mase), 5, 10, 20 ali 40 mg/kg SPM 927 (n = 7-23/skupino) i.p. 15 minut pred prvim vedenjskim testom.

Spontano bolečino (potekajoča bolečina brez očitnega zunanjega draženja) v podvezani taci smo ugotavljali v 5 minutah po 10 minutnem času aklimatizacije z uporabo ocenjevalne uvrstitve (utežena uvrstitev vedenja po lestvici 0-5).

Harkoserid ni spremenil nivoja spontane bolečine, izzvane z unilateralno kronično poškodbo z zadrgnitvijo, kot prikazuje tabela 2 (utežena uvrstitev bolečine ± SEM, standardna napaka meritve).

Tabela 2: Spontana nocicepcija, model CCI, podgana

Odmerek [mg/kg]	Število živali	Izhodiščni nivo	Po-op	Po-op + zdravilo
0	23	0±0	1,4 + 0,15	1,2 + 0,14
5	9	0±0	2,0 + 0,10	1,8 + 0,18
10	20	0,0019 ±0,0019	1,5 + 0,10	1,5 + 0,11
20	8	0 + 0	1,1+0,17	0,9 + 0,14
40	10	0,0004 ± 0,0004	1,3 + 0,12	0,8 ± 0,28

Toplotno hiperalgezijo smo ocenili s pomočjo latentnosti umika v odgovor na sevajočo toploto, ki smo jo dovajali podstopalni površini podvezane zadnje tace podgane. V primerjavi z izhodiščno latentnostjo (s) smo značilno zmanjšanje (postoperativne)

-1212 latentnosti umika noge v odgovor na toplotno draženje interpretirali kot pokazatelja prisotnosti toplotne hiperalgezije po kronični poškodbi z zadrgnitvijo.

Tabela 3 [latentnost (s) ± SEM, standardna napaka meritve] prikazuje toplotno hiperalgezijo, izzvano s kronično poškodbo z zadrgnitvijo in zmanjšano v odvisnosti od odmerka harkoserida. Značilne učinke smo opazili samo pri najvišjih testiranih odmerkih (20 in 40 mg/kg i.p.) z maksimalnim učinkom že pri 20 mg/kg i.p.

Tabela 3: Toplotna hiperalgezija, model CCI, podgana

Odmerek [mg/g]	Število Živali	Izhodiščni nivo	Po-op	Po-op + zdravilo
0	13	9,8 ± 0,74	7,0 ± 0,29	7,3 ± 0,43
5	7	10,5 ±0,68	8,1 ±0,59	9,2 ± 0,98
10	7	9,2 ± 0,68	7,1 ±0,60	8,1 ±0,59
20	8	10,0 ±0,70	7,0 ± 0,56	9,7 ± 0,96*
40	8	8,3 ± 0,57	7,4 ± 0,4	10, 2 ± 0,75 *

* = značilna razlika od vehikla (ANOVA korigirana za mnogokratne primerjave p< 0,05).

Mehansko občutljivost in alodinijo podvezane podganje zadnje tace smo kvantitativno ovrednotili z urnim umikom v odgovor na normalni mehanski dražljaj, kot smo predhodno opisali. Odzivnost na mehanski dražljaj smo testirali s kalibriranim elektronskim Von Frey tlačnim algometrom, priključenim na online zbirni sistem z računalnikom izračunanih podatkov. Značilno zmanjšanje pri pooperativnem pritisku v primeqavi ^s pritiskom izhodiščnega nivoja (g/mm²), ki je potreben za izvabljanje urnega umika noge v odgovor na ta mehanski dražljaj, tolmačimo kot mehansko alodinijo.

-1313

Harkoserid je v odvisnosti od odmerka zmanjšal intenzitvnost mehanske alodinije, izzvane z unilateralnim podvezovanjem živca, kot prikazuje tabela 4 [pritisk (g/mm²) ± SEM, (standardna napaka meritve)]. Regresij ska analiza je pokazala pozitivno linearno korelacijo med odmerkom harkoserida in povečanjem količine sile, potrebne za povzročitev umika noge.

Tabela 4; Mehanska alodinija, model CCI, podgana

Odmerek [mg/kg]	Število živali	Izhodiščni nivo	Po-op	Po-op
0	20	41,6 ±2,20	18,8 ±2,09	20,2 ± 1,90
5	11	53,6 ±3,35	16,4 ± 2,56	21,8 ±2,34
10	17	42,9 ± 2,55	21,2 ±2,13	29,2 ± 2,85*
20	8	46,1 ±2,62	24,7 ± 2,78	39,6 ±3,62*
40	9	48,4 ± 3,84	23,9 ± 2,23	43,0 ±5,48*

* = značilna razlika od vehikla (ANOVA korigirana za mnogokratne primerjave, p < 0,05).

Ti rezultati podpirajo in potrjujejo hipotetizirano protialodinijsko učinkovitost harkoserida. Nadalje, ta učinek je dodatno povezan z nevropatsko bolečino in zato podpira potencialno klinično uporabo spojine, s tem, da kolikor mogoče natančno posnema klinično situacijo zdravljenja, povezanega s simptomom.

Nadaljnji dokaz specifičnosti protialodinijskega učinka harkoserida so dali negativni rezultati testa z oplazenjem repa, s čimer so izključili tipično, opiatom podobno neobčutljivost spojine. Prejšnje podatke, dobljene pri miših, smo lahko ponovili in potrdili pri drugi zvrsti, podganah, z dodatnimi sredstvi bolj ustrezne izbire testiranih odmerkov.

-1414

Primer 3

Test z oplazenjem repa, podgana

Harkoserid smo dodatno testirali na potencialno aktivnost pri akutni hrbtenični toplotni nocicepciji z uporabo testa z oplazenjem repa. Pri tem modelu akutne toplotne hrbtenične/refleksne hiperalgezije smo dovajali sevajočo toploto živalskim repom približno 2 cm od konca in ocenjevali časovno latentnost pri reakciji umika avtomatsko z algometrom, pri čemer definirani maksimalni čas dražljaja preprečuje poškodbo tkiva. Ta test se na široko uporablja kot preizkus protinociceptivne učinkovitosti farmakoloških sredstev in je visoko napovedovalen za akutno analgetično učinkovitost pri človeku. Običajno so najbolj aktivni analgetiki opiatne vrste; niso aktivni niti adjuvanti kot amitriptilin, niti protiepileptiki, niti NSAID-i (nesteroidna protivnetna zdravila).

Tabela 5 prikazuje rezultate za 20 in 40 mg/kg harkoserida i.p. [odstotek protinocicepcije, izračunan kot [{(latentnost po zdravilu) - (latentnost pred zdravilom)}/ {(maksimalna latentnost) - (latentnost pred zdravilom)} x 100] ± SEM,(standardna napaka meritve) n= 12 /skupino]. Izhodiščni nivo ali latentnost pri oplazenju repa pred zdravilom smo določili s izračunanjem povprečja 5 zaporednih meritev, narejenih v razmikih po 2 minute. Nato smo dali vehikel (sterilna voda 0,04 ml/lOg telesne mase) ali harkoserid in beležili latentnost pri oplazenju repa v 10 minutnih intervalih naslednjih 60 minut. Celo pri odmerkih, ki povzročijo pri podganjem formalinskem testu maksimalni učinek (glej zgoraj), ima harkoserid le majhen učinek ali nobenega učinka na latentnost refleksa pri oplazenju repa.

-1515

Tabela 5: Akutna toplotna hiperalgezija, oplazenje repa, podgana

	Protinociceptivni učinek [%] različnih odmerkov [mg/kg] i.p. harkoserida
Cas po SPM 927 [min]	0	20	40
10	-2,1 ±3,08	5,0 ± 3,94	-1,6 ± 12,82
20	-0,5 ±3,19	9,7 ±7,51	-4,3 ± 14,04
30	4,4 ±4,71	9,7 ±2,37	-2,3 ±9,14
40	10,4 + 5,91	1,7 ± 7,42	-4,4 ± 11,44
50	7,6 ± 4,58	5,4 ±4,12	0,3 ±15,50
60	7,4 ± 6,07	8,1 ±5,20	-5,5 ± 14,11

Zaradi tega ni bil zaznaven noben protinocipceptivni učinek harkoserida pri testu z oplazenjem repa, to pa podpira hipotetizirani profil harkoserida z visoko specifičnimi protialodinijskimi lastnostmi, pri čemer pa ni aktiven pri stanjih akutne bolečine.

Primer 4

Protinociceptivna aktivnost harkoserida v primerjavi s gabapentinom

V naslednjem obrazloženem preučevanju je uporabljeni harkoserid označen z okrajšavo SPM 927, gabapentin pa z okrajšavo GBP.

PREDMET:

Prvi cilj tega preučevanja je bil določitev protinociceptivne aktivnosti SPM 927 in gabapentina (GBP) v modelih glodalcev za vnetno bolečino in medsebojna primerjava in vivo učinkov vsakega zdravila.

-1616

POSTOPKI:

Carrageenansko izzvano mehansko hiperalgeziio pri podganah smo povzročili z vbrizganjem 0,1 ml 2 % carrageenanske suspenzije v podstopalo in merili po 3 h s testom pritiska na taco (test Randall-Selitto).

Subkronično vnetno nocicepcijo pri miših smo povzročili z vbrizganjem formalina (0,02 ml 5% raztopine) v podstopalo. Nociceptivno vedenje (lizanje tac) smo merili in kvantitativno določili med 0 in 5 minutami (akutna bolečina) in med 20 in 30 minutami (subkronična vnetna bolečina) po formalinu.

Zdravila in eksperimentalni načrt: SPM 927 in GBP smo suspendirali v 1 % metilcelulozi in dajali i.p. v odmerkih 10 mg/kg, 20 mg/kg in 40 mg/kg. Predhodna obdelava je bila 30 minut pred merjenjem bolečine. Ena skupina živali je služila kot kontrolna skupina in je zaradi tega dobila injekcijo topila (10 ml/kg), druga skupina živali pa je dobila referenčno spojino (Carrageenanski test: 10 mg/kg indometacina; formalinski test: 10 mg/kg morfija). Vsako spojino smo testirali v ločenem poskusu, vsak poskus pa je vključeval kontrolno in referenčno skupino. Pri Carrageenanskem testu smo uporabili 10 podgan in 6 miši na skupino pri formalinskem testu.

REZULTATI:

Mehanska hiperalgeziia pri podganah, izzvana s Carrageenanom: naslednja tabela 6 prikazuje povzetek rezultatov.

-1717

Tabela 6

	VEHIKEL Nevneta taca	VEHIKEL Vneta taca	SPM 927 [10]	SPM 927 [20]	SPM 927 [40]	Indometacin [10]
Nocicep- tivna meja	330 ± 16	164 ± I5^a	324± 15^b	426±24^b	444±13^b	384±ll^b
	VEHIKEL Nevneta taca	VEHIKEL Vneta taca	GBP [10]	GBP [20]	GBP [40]	Indometacin [10]
Nocicep- tivni prag	396 ± 15	204 ±10^a	254 ±39	296±31	282±33	370 ± 15^b

^a kaže na značilno razliko v primerjavi z nevneto taco (p<0,05; Študentov t-test) ^b kaže na značilno razliko v primerjavi s skupino, obdelano s vehiklom (p<0,05; Dunnettov test)

V vseh treh poskusih se je razvila značilna mehanska hiperalgezija, kot kažejo značlne razlike v nociceptivnih pragovih pri vnetih tacah v primerjavi z nevneto taco.

Vsi odmerki SPM 927 so imeli za posledico popoln preobrat Caragenaansko povzročene mehanske hiperalgezije.

Portinociceptivnost SPM 927 je bila primerljiva s protinociceptivnostjo referenčne spojine indometacina.

Pri testiranih odmerkih nima GBP nobenega značilnega učinka na s Carrageenanom povzročeno mehansko hiperalgezijo.

-1818

Subkronična vnetna nocicepciia pri miših (formalinski test): Povzetek rezultatov je prikazan v naslednji tabeli 7.

Tabela 7

	Faza	VEHIKEL	SPM 927 [10]	SPM 927 [20]	SPM 927 [40]	Morfij [10]
Nociceptivna meja [s]	Zgodnja	84 ± 16	67 ± 15	69 ±8	8±8^a	6±3^a
Nociceptivna meja [s]	Pozna	119 ± 18	58 ± 16^a	128 ± 16	17 ± 17^a	10 ± 8^a
		VEHIKEL	GBP [10]	GBP [20]	GBP [40]	Morfij [10]
Nociceptivna meja [s]	Zgodnja	106± 15	98 ±20	102 ± 17	72 ± 10	8 ± 6^a
Nociceptivna meja [s]	Pozna	111 ± 24	133 ±30	118 ± 13	73 ± 13	0±0^a

^a kaže na značilno razliko v primetjavi s skupino, obdelano z vehiklom (p<0,05; Dunnettov test)

Nedvoumen nociceptivni odziv je bil povzročen s formalinom. SPM-927 je v odvisnosti od omerka suprimiral nociceptivne odzive. Učinkovitost SPM 927 je bila podobna učinkovitosti morfija, to je, skoraj popolni preobrat nocicepcije, povzročene s formalinom. GBP je rahlo, toda ne značilno, zaviral nociceptivni odziv, povzročen s formalinom.

-1919

Primer 5

Naslednji tabeli 8 in 9 prikazujeta učinke harkoserida (dalje označen kot SPM 927), karbamazepina, levetiracetama, gabapentina in morfija pri neuropatskem bolečinskem testu (CHUNG) pri podgani. Uporabili smo osem (8) podgan na skupino.

Tabela 8 prikazuje raziskane učinke z draženjem poškodovane tace z dotikom.

Tabela 9 prikazje raziskane učinke z draženjem poškodovane tace s toploto.

Na splošno so vse spojine pokazale bolj izrazite učinke pri nociceptivnem draženju z dotikom kot pri nociceptivnem draženju s toploto, SPM 927 je bil minimalno primerljiv toda običajno bolj močan kot referenčne spojine.

-2020

TABELA 8

UČINKI SPM 927, KARBAMAZEPINA, LEVETIRACETAMA, GABAPENTINA IN MORFIJA PRI NEVROPATSKEM BOLEČINSKEM (CHUNG) TESTU PRI PODGANAH (8 PODGAN V SKUPINI)

DRAŽENJE Z DOTIKOM) (poškodovana taca)

ZDRAVLJENJE	SILA, KI POVZROČI UMIK TACE
(mg/kg)		(g)
i.p. -30 min	Poprečje ± s. e. m.	Vrednost p	Sprememba, %
Simulirani poskus	63,3 ±4,5	-	-
Poskus s poškodbo	17,4 ±2,2 *** (a)	0,000	-73 % (a)
SPM 927 (8)	27,2 ±4,9 NS(b)	0,094	+56 % (b)
SPM 927(16)	27,4 ±3,0 NS(b)	0,086	+40 % (b)
SPM 927 (32)	37,6 ±6,1 ** (b)	0,008	+116%(b)
Karbamazepin (16)	21,0 ±2,3 NS(b)	0,275	+ 21 % (b)
Karbamazepin (32)	38,4 ±8,1 * (b)	0,026	+121 % (b)
Karbamazepin (64)	39,2 ±9,1 * (b)	0,036	+125 % (b)
Levetiracetam (16)	23,0 ±4,0 NS (b)	0,243	+32 % (b)
Levetiracetam (32)	25,0 ±5,2 NS(b)	0,199	+44 % (b)
Levetiracetam (64)	19,8 ±4,1 NS(b)	0,612	+14 % (b)
Gabapentin (32)	17,2 ±3,0 NS (b)	0,959	-1 % (b)
Gabapentin (64)	23,5 ±4,2 NS(b)	0,219	+35 %(b)
Gabapentin (128)	33,6 ± 6,7 * (b)	0,038	+93 % (b)
Morfij (16)	45,9 ±8,8 ** (b)	0,007	+164 %(b)

-2121

Študentov t-test (ne v parih) : NS = ni značilen; * = p < 0,05; ** = p < 0,01 *** -p<0,001 (a) primerjava s simuliranim poskusom (b) primerjava s poskusom s poškodbo

-2222

Tabela 9

UČINKI SPM 927, KARBAMAZEPINA, LE VETIRA ČETAMA, GABAPENTINA IN MORFIJA PRI NEVROPATSKEM BOLEČINSKEM (CHUNG) TESTU PRI PODGANAH (8 podgan v skupini)

TOPLOTNA STIMULACIJA (poškodovana taca)

OBDELAVA (mg/kg) i.p. -30 min	LATENTNOST UMIKA TACE (sek)
Poprečje ± s.e.m.	Vrednost p	Sprememba, %
Simulirani poskus	40,6 ± 2,2	-	-
Poskus s poškodbo	16,3 ±4,4 *** (a)	0,000	-60 % (a)
SPM 927 (8)	26,1+5,4 NS(b)	0,180	+60 % (b)
SPM 927 (16)	16,8 + 4,5 NS (b)	0,933	+3 %(b)
SPM 927 (32)	21,1 ±5,6 NS(b)	0,512	+29 % (b)
Karbamazepin (16)	35,6 + 4,1 ** (b)	0,006	+118 % (b)
Karbamapzepin (32)	22,7 ± 4,3 NS (b)	0,315	+39 % (b)
Karbamazepin (64)	28,8+6,9 NS(b)	0,147	+77 % (b)
Levetiracetam (16)	19,0 + 3,6 NS(b)	0,641	+17%(b)
Levetiracetam (32)	17,1+2,9 NS (b)	0,882	+5 % (b)
Levetiracetam (64)	26,6 + 6,0 NS(b)	0,187	+63 % (b)
Gabapentin (32)	19,3+3,6 NS (b)	0,611	+18%(b)
Gabapentin (64)	28,5 + 5,4 NS (b)	0,101	+75 % (b)
Gabapentin (128)	27,1+5,2 NS (b)	0,135	+66 % (b)
Morfij (16)	42,4 ± 1,9 *** (b)	0,000	+160 % (b)

-2323

Študentov t-test (ne v parih) : NS = ni značilen; ** = p < 0,01; *** = p< 0,001 (a) primerjava s simuliranim poskusom (b) primerjava s poskusom s poškodbo

Za SCHWARZ PHARMA AG [DE/DE]; Alfred-Nobel-Str. 10,

40789 Monheim (DE):

O O V^VE T Nrl C A : Kaneva c. 24 i ek 3007660,fax; 433 7098

-2424

PATENTNI ZAHTEVKI

Claims

1. Uporaba spojine s formulo (I)

H H

Ar—CH₂NHC—C—N C Qi

O CH₂ O I

Q v kateri je

A fenil, ki je nesubstituiran ali substituiran z najmanj eno halo skupino;

Q je nižji alkoksi, ki vsebuje 1-3 atome ogljika in Qi je metil ali njena farmacevtsko sprejemljiva sol, za pripravo farmacevtskega sestavka za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.

2. Uporaba spojine po zahtevku 1, pri kateri je Ar nesubstituirani fenil za pripravo farmacevtskega sestavka za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.

3. Uporaba spojine po zahtevkih 1 ali 2, pri kateri je halo fluor, za pripravo farmacevtskega sestavka za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.

-2525

4. Uporaba spojine po zahtevkih 1-3, pri čemer je Q alkoksi, ki vsebuje 1-3 ogljikove atome, Ar pa je nesubstituirani fenil, za pripravo farmacevtskega sestavka za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.

5. Uporaba spojine po zahtevkih 1-4 za pripravo farmacevtskega sestavka za zdravljenje tinnitus-a aureum-a..

6. Uporaba spojine v R konfiguraciji s formulo (I)

H H ^{1 1} -r, ^(I)

Ar—CH₂NHC—C—N—C—Qi

II I II o ch₂ o

I

Q· R v kateri je

Ar fenil, ki je nesubstituiran ali substituiran z najmanj eno halo skupino;

Q je nižji alkoksi, ki vsebuje 1-3 ogljikove atome in Qi je metil, ali njena farmacevtsko sprejemljiva sol, za pripravo farmacevtskega sestavka za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.

7. Uporaba spojine po zahtevku 6, ki je v bistvu enantiočista za pripravo farmacevtskega sestavka za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega

-2626 bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.

8. Uporaba spojine po zahtevkih 6 in 7, pri čemer je Ar nesubstituirani fenil za pripravo farmacevtskega sestavka za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.

9. Uporaba spojine po zahtevkih 6-8, pri čemer je halo fluoro, za pripravo farmacevtskega sestavka za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.

10. Uporaba spojine po zahtevkih 6-9, pri čemer je Q alkoksi, ki vsebuje 1-3 ogljikove atome za pripravo farmacevtskega sestavka za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.

11. Uporaba (R)-2-acetamido-N-benzil-3-metoksipropionamida ali njegove farmacevtsko sprejemljive soli za pripravo farmacevtskega sestavka za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.

12. Uporaba spojine po zahtevku 11, ki je v bistvu enantiočista za pripravo farmacevtskega sestavka za zdravljenje alodinije kot večjega in edinstvenega bolečinskega simptoma, neodvisnega od narave osnovne bolezni, ali drugih različnih vrst kronične ali fantomske bolečine.

-2727

13. Uporaba spojine po zahtevkih 6-12 za pripravo farmacevtskega sestavka za zdravljenje tinnitus-a aureum-a..

14. Farmacevtski sestavek, ki obsega učinkovito količino protialodinijske spojine po kateremkoli od zahtevkov 1-13 in farmacevtski nosilec zanjo.